ekscest

We love movies and would never hurt one.

Sense of the Past

Objavil ekscest dne 16.12.2009

“In the critic’s vocabulary, the word ‘precursor’ is indispensable, but it should be cleansed of all connotations of polemic or rivalry. The fact is that every writer creates his own precursors. His work modifies our conception of the past, as it will modify the future.”1

YouTube slika preogleda

Daft Punk created the pop science of Carl Sagan as mediated through John Boswell.
Yes, dear Mr. Mojo, auto-tune is a time machine.

I. Coleridge imagines: “If a man could pass through Paradise in a dream, and have a flower presented to him as a pledge that his soul had really been there, and if he found that flower in his hand when he awoke –Ay!– and what then!”

II. Borges writes about Henry James’ unfinished/unfinishable novel that he has not read: “In The Sense of the Past the nexus between the real and the imaginary (between present and past) is not a flower /…/ but an eighteenth-century portrait that mysteriously represents the protagonist. Fascinated by this canvas, he succeeds in going back to the day when it was painted. Among the persons he meets, he finds, of course, the artist, who paints him with fear and aversion, having sensed something unusual and anomalous in those future features. James thus creates an incomparable regressus in infinitum when his hero Ralph Pendrel returns to the eighteenth century because he is fascinated by an old portrait, but Pendrel needs to have returned to the eighteenth century for that portrait to exist. The cause follows the effect, or the reason for the journey is a consequence of the journey.”

III. James Cameron’s The Terminator: Kyle Reese is a human resistance fighter sent from post-apocalyptic 2029 to 1984 Los Angeles.
Mission #1: prevent cyborg assasin from killing Sarah Connor.
Mission #2: impregnate Sarah Connor with a son who will be a man that sent him to the past.

The reason for the journey is a consequence of the journey. Odysseys. ekscest’s own: 1977-2001-2010.

  1. Jorge Luis Borges: Kafka and His Precursors(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »

Rumena

Objavil ekscest dne 7.07.2009

Na plaži kalabrijskega mesteca-skale zapreti oči, se zagledati v sonce in videti tisto, kar je videl Borges.
YouTube slika preogleda
Oslepeli Borges je najbolj pogrešal črno, obdano s sivo meglico. Videl je izključno rumeno; barvo tigrov in priljubljenih cvetlic. Dovršena slepota.
YouTube slika preogleda
Borges je vselej trdil, da ni muzikaličen. Torej ni mogel oglušeti.
Morda le ni želel slišati zvonov Petra&Gabriela.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »

Kratka zgodovina narobesveta

Objavil ekscest dne 25.05.2007

Še boljša od regresa je regresija.

Sokratov sogovornik opisuje obrat vesolja1:

“Najprej se je tista starost, v kateri se je nahajalo vsako živo bitje, pri vseh ustavila in vse, kar je bilo smrtno, se je očitno nehalo gibati proti večji starosti, ter je – tako da se je spet spreminjalo v nasprotni smeri – začelo postajati mlajše in nežnejše. In beli lasje starejših so postajali črni, lica tistih, ki jim je poganjala brada, so postala gladka in so slehernega vrnila v cvet mladosti, ki je zanj že minil. Telesa tistih, ki so bili v mladeniški dobi, so iz dneva v dan in iz noči v noč postajala bolj gladka in manjša ter so se ponovno vračala v stanje novorojenega otroka, in so temu postajala podobna po duši in telesu. Zatem so se že popolnoma iztrošili in povsem izginili.”

Borges pristavi: “Bolj zanimivo si je zamisliti preobrnitev Časa: stanje, v katerem naj bi se spominjali prihodnosti in nič vedeli o preteklosti ali jo komaj slutili.”

Filmi Johna Cassavetesa so pritajene antične drame. Tudi ko jih recitira Sean Penn in režira potomec2:

YouTube slika preogleda

Tragedija zmešnjav, komedija zmešnjav. Kdo bi jih ločil?

Seinfeldolog Mr. Mojo je našel zapis, imenovan Perspective on life according to George Costanza. Njegova ekspertiza trdi, da gre za apokrif. Avtorstvo kaže pripisati Georgeu Carlinu.

“The most unfair thing about life is the way it ends. I mean, life is tough. It takes up a lot of your time. What do you get at the end of it? A death! What’s that, a bonus? I think the life cycle is all backwards. You should die first, get it out of the way. Then you live in an old age home. You get kicked out when you’re too young, you get a gold watch, you go to work. You work forty years until you’re young enough to enjoy your retirement. You do drugs, alcohol, you party, you get ready for high school. You go to grade school, you become a kid, you play, you have no responsibilities, you become a little baby, you go back into the womb, you spend your last nine monts floating… and you finish off as an orgasm.”

Tako si M. B. predstavlja evangelij:

“Zakaj Jezus na zemljo ne bi bil vržen za kazen, kot neposlušen sin, ali iz kakršnekoli že Božje kaprice? Evangelij po Okramu. Znajde se v grobnici, vsekani v skalo, zahomotan v platno. Tam ga pričaka Jožef iz Arimateje, ‘ugleden človek vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo’, Očetov zaveznik. Odvije ga in Jezusu se, nevajenemu atmosfere, telo deformira v zdriz, gnusobo fizičnosti – kakor astronomu brez skafandra na nedihljivem planetu. Ne ve se niti, ali je sploh še živ, negiben je, morda v hibernaciji. Jožef ga za vsak primer veli nabiti na križ – Rimljani skomignejo, nimajo nič proti –, še prej mu na glavo potisne krono iz bodečega trnja. Množica se nabere in bulji v gmoto, ki nenadoma zakriči. Kasneje zastoka: ‘litsupaz em is jakaz, gob jom, gob jom.’ Nekaj je v teh besedah, kar ljudi pahne v rjovenje, toda mar se v njihovih očeh ne zapremika, so to zametki usmiljenja, ali slutijo, kar se mu je dogodilo, kdo ga je zapustil? Rimljani se zganejo, Jezusa spustijo v horizontalo ter mu iz dlani in stopal izderejo žeblje. Oblečejo ga, spravijo na noge, nekemu Simonu naložijo križ na rame in se skupaj odpravijo z Golgote. Množica še naprej nerazločno rjuje, toda videti je, kot da skandira, ali kliče na čimprejšnje okrevanje? Rimski vojaki ta klic prevzamejo nase, Jezusa sestavljajo s trstom, z vsakim dotikom ga je manj krvi in zagnoja, kar jih blazno, blazno radosti, kot bi sadistično uživali v dobrodelnosti, snamejo mu krono, dokler pred njimi ne obstane mlekast in obnovljen. Odvedejo ga v avdienco k Pilatu, spet se nadrenja raja, in rajanje, gromoglasno, čisto res takšno, kot ga še ni bilo. Jezus čuti, da se mora oddolžiti. Prične s tistim svojim čiračara, s tistim križemkražem, niti ne posrečenim, a kaj ko so njegovi nameni samo dobri, vsako gostijo v hipu spremeni v borni grižljaj, oslepi nekaj ljudi, nekaj jih ohromi in prežarči v gobavce, vzorec jih celo dokončno zašuštra, bolje mu gre zabavljaštvo, simpatično shodi po vodi ali zavrtinči vihar, ampak ni ravno koristen, en tak dolg antiklimaks, čas je, da ga Fotr povleče nazaj k sebi, smuk v maternico in potem povratna vožnja s Svetim Duhom.”

  1. Platon: Politik [prevod Gorazd Kocijančič](back)
  2. She’s So Lovely [1997, Nick Cassavetes](back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »