ekscest

We love movies and would never hurt one.

Vaja dela mojstra Juda

Objavil ekscest dne 25.08.2010

YouTube slika preogleda Pri poslednji večerji se razdelijo dramske vloge, slišati in videti je kot prvo skupno branje teksta. Pisec drame in režiser se določi za glavnega igralca:
»Mene bodo križali.«
Nato pridejo na vrsto karakterne vloge:
»Evo, pomočim grižljaj v vino in tisti, ki mu ga izročim, me bo izdal.«
Juda pogoltne, zadrhti in pokaže nase kakor Caravaggiov Matej:
»Saj menda nisem jaz?«
Zvezda/dramatik/režiser pilatovsko izrabi priložnost:
»Ti si rekel!« oziroma, s pravim naglasom: »You said it!«

***

At the last supper the roles are being assigned, it sounds and looks like the first joint reading of a text. The author of the play slash director takes the leading part:
“I am the one to be crucified.”
Then it’s time for the supporting roles:
“Look, I dip this bread into the bowl and the one I give it to is going to betray me.”
Judah swallows, shivers and points a finger to himself like Caravaggio’s Matthew:
“Surely not I?”
The star slash dramatist slash director uses the opportunity like Pontius Pilate:
“You said it!”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | 2 komentarjev »

Kratka zgodovina narobesveta

Objavil ekscest dne 25.05.2007

Še boljša od regresa je regresija.

Sokratov sogovornik opisuje obrat vesolja1:

“Najprej se je tista starost, v kateri se je nahajalo vsako živo bitje, pri vseh ustavila in vse, kar je bilo smrtno, se je očitno nehalo gibati proti večji starosti, ter je – tako da se je spet spreminjalo v nasprotni smeri – začelo postajati mlajše in nežnejše. In beli lasje starejših so postajali črni, lica tistih, ki jim je poganjala brada, so postala gladka in so slehernega vrnila v cvet mladosti, ki je zanj že minil. Telesa tistih, ki so bili v mladeniški dobi, so iz dneva v dan in iz noči v noč postajala bolj gladka in manjša ter so se ponovno vračala v stanje novorojenega otroka, in so temu postajala podobna po duši in telesu. Zatem so se že popolnoma iztrošili in povsem izginili.”

Borges pristavi: “Bolj zanimivo si je zamisliti preobrnitev Časa: stanje, v katerem naj bi se spominjali prihodnosti in nič vedeli o preteklosti ali jo komaj slutili.”

Filmi Johna Cassavetesa so pritajene antične drame. Tudi ko jih recitira Sean Penn in režira potomec2:

YouTube slika preogleda

Tragedija zmešnjav, komedija zmešnjav. Kdo bi jih ločil?

Seinfeldolog Mr. Mojo je našel zapis, imenovan Perspective on life according to George Costanza. Njegova ekspertiza trdi, da gre za apokrif. Avtorstvo kaže pripisati Georgeu Carlinu.

“The most unfair thing about life is the way it ends. I mean, life is tough. It takes up a lot of your time. What do you get at the end of it? A death! What’s that, a bonus? I think the life cycle is all backwards. You should die first, get it out of the way. Then you live in an old age home. You get kicked out when you’re too young, you get a gold watch, you go to work. You work forty years until you’re young enough to enjoy your retirement. You do drugs, alcohol, you party, you get ready for high school. You go to grade school, you become a kid, you play, you have no responsibilities, you become a little baby, you go back into the womb, you spend your last nine monts floating… and you finish off as an orgasm.”

Tako si M. B. predstavlja evangelij:

“Zakaj Jezus na zemljo ne bi bil vržen za kazen, kot neposlušen sin, ali iz kakršnekoli že Božje kaprice? Evangelij po Okramu. Znajde se v grobnici, vsekani v skalo, zahomotan v platno. Tam ga pričaka Jožef iz Arimateje, ‘ugleden človek vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo’, Očetov zaveznik. Odvije ga in Jezusu se, nevajenemu atmosfere, telo deformira v zdriz, gnusobo fizičnosti – kakor astronomu brez skafandra na nedihljivem planetu. Ne ve se niti, ali je sploh še živ, negiben je, morda v hibernaciji. Jožef ga za vsak primer veli nabiti na križ – Rimljani skomignejo, nimajo nič proti –, še prej mu na glavo potisne krono iz bodečega trnja. Množica se nabere in bulji v gmoto, ki nenadoma zakriči. Kasneje zastoka: ‘litsupaz em is jakaz, gob jom, gob jom.’ Nekaj je v teh besedah, kar ljudi pahne v rjovenje, toda mar se v njihovih očeh ne zapremika, so to zametki usmiljenja, ali slutijo, kar se mu je dogodilo, kdo ga je zapustil? Rimljani se zganejo, Jezusa spustijo v horizontalo ter mu iz dlani in stopal izderejo žeblje. Oblečejo ga, spravijo na noge, nekemu Simonu naložijo križ na rame in se skupaj odpravijo z Golgote. Množica še naprej nerazločno rjuje, toda videti je, kot da skandira, ali kliče na čimprejšnje okrevanje? Rimski vojaki ta klic prevzamejo nase, Jezusa sestavljajo s trstom, z vsakim dotikom ga je manj krvi in zagnoja, kar jih blazno, blazno radosti, kot bi sadistično uživali v dobrodelnosti, snamejo mu krono, dokler pred njimi ne obstane mlekast in obnovljen. Odvedejo ga v avdienco k Pilatu, spet se nadrenja raja, in rajanje, gromoglasno, čisto res takšno, kot ga še ni bilo. Jezus čuti, da se mora oddolžiti. Prične s tistim svojim čiračara, s tistim križemkražem, niti ne posrečenim, a kaj ko so njegovi nameni samo dobri, vsako gostijo v hipu spremeni v borni grižljaj, oslepi nekaj ljudi, nekaj jih ohromi in prežarči v gobavce, vzorec jih celo dokončno zašuštra, bolje mu gre zabavljaštvo, simpatično shodi po vodi ali zavrtinči vihar, ampak ni ravno koristen, en tak dolg antiklimaks, čas je, da ga Fotr povleče nazaj k sebi, smuk v maternico in potem povratna vožnja s Svetim Duhom.”

  1. Platon: Politik [prevod Gorazd Kocijančič](back)
  2. She’s So Lovely [1997, Nick Cassavetes](back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »

Jezus K.

Objavil ekscest dne 13.05.2007

Nekaj je na tem lesu. V podporo Olafovi monotematskosti.

O Jezusu K. poročajo štiri zgodbe.
Prva pravi, da ga je Bog prikoval na Golgoto, ker ga je izdal ljudem, in poslal žeblje, da so mu žrli kri, ta pa je zmeraj znova pritekala.
Druga pravi: Jezusa K. je tako bolelo, ko so vanj sekali žeblji, da je tiščal v križ, zmeraj globlje, in navsezadnje je z njim postal eno.
Tretja pravi: po tisočletjih je bila njegova izdaja pozabljena; Bog, žeblji, on sam, vsi so jo pozabili.
Četrta pravi: zadeva je postala neutemeljena in zato odveč. Naveličali so se Bog in žeblji, naveličala se je rana in se zaprla. Ostal je križ in tega se ne da razložiti.
Zgodba skuša razložiti, česar se razložiti ne da. Ker izhaja iz osnove, ki je resnična, se mora končati, kjer ni razlage.

YouTube slika preogleda1

(S)preleteti vsa razlaganja kakor rezbar Walter Steiner v Planici. Na njegovih prsih izpričano: Slovenijales. Tradicija že 2000 let.

  1. Die große Ekstase des Bildschnitzers Steiner [33 let nazaj, Werner Herzog](back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »