ekscest

We love movies and would never hurt one.

Ptičja kletka

Objavil ekscest dne 20.10.2010

Nekoč je GG dejal za JJ: “Če zmaga, bodo še lastovke letele v vojaških formacijah.”

Vasica se lahko napolni in je potem potrebna večja kletka.

Aristofanovi ptiči1 uzurpirajo oblake in nebo, ustanovijo zračno državo, se postavijo kakor cariniki med bogove in ljudi.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor2.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Ko razglasijo ustanovitev ptičjega polisa, to storijo prek “sladko pojočega” slavčka3, katerega glas seže do Olimpa. Pisthetairos zatrdi, da so ptiči ljudem kraljevali že pred bogovi in v dokaz navede številne mitomite.

Oportunisti z vseh vetrov se zgrinjajo, da bi se pridružili ptičji stvari, med drugim Izprijen sin: “Posebno pa mi je to všeč, da ptič sme svojega očeta gristi in daviti.”

V ptičjih vrstah se odvijajo tudi čistke:
“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Auspicium, 1. ptičjegledje, 2. znamenje, 3. pravice ptičjegledja, 4. vrhovno poveljstvo, ~ vodstvo, 5. moč, pravica, oblast, 6. začetek

  1. v prevodu Frana Bradača(back)
  2. “Nebo ni mistika, ampak je PROSTOR.”(back)
  3. “Ali ljudje slavčka tako občudujejo zato, ker vedno poje isto pesem?” se vpraša Robert Bresson.(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | 1 komentar »

Ultra anarhizem

Objavil ekscest dne 3.10.2010

YouTube slika preogleda

V Pessoovi zgodbi Bankir anarhist1 pripovedovalec naleti na “bankirja, velikega trgovca in uglednega monopolista”, ki zase zatrdi, da je anarhist, in postavi, da mora v dobi priprave na socialno revolucijo vsak delovati v prid tega cilja, toda ločeno, kajti le “če delujemo ločeno, ne moremo na noben način ustvariti nove tiranije”. Bankir je bil nekoč član anarhistične propagandne skupine, a po nekaj mesecih z grozo ugotovil, da je “majhna skupina iskrenih ljudi /…/ uresničila le eno pozitivno in konkretno stvar – ustanovitev medsebojne tiranije.”

Področje boja določi tako:
“‘Boj’ namreč ni v članih buržoazne družbe, temveč v skupku družbenih utopij, v katere je ta družba privolila. Družbene utvare niso ljudje, na katere bi lahko streljali … Razumete?

“Tiranija je povezana z družbenimi utvarami in ne z ljudmi, ki jo poosebljajo. /…/ Uničite vse kapitaliste tega sveta, ne da bi uničili kapital … Že naslednjega dne bo kapital v rokah drugih prek teh drugih še vedno izvajal tiranijo.”

Mar se pri tem ne gre spomniti Dnevnikovega intervjuja z Gregorjem Golobičem:
“Ponavljam, da o imenih ne govorim. Ljudje s svojimi imeni vred so znotraj tega dogajanja zgolj pogrešljiva epizoda. Z menoj, Pahorjem ali Janšo vred. Ne gre za imena.”

“Kapital – ne glede na udarce, ki jih je zadala recesija, in ne glede na menjave akterjev – ohranja in celo povečuje silo, s katero si želi podrediti medije in prirediti politiko, obvladovati vse.”

Bankir anarhist:
“Najpomembnejša utvara, vsaj našega časa, je denar. Kako si podrediti denar oziroma, natančneje rečeno, moč ali tiranijo denarja? Tako, da se osvobodim njegovega vpliva, njegove moči, se pri tem dvignem nad njegov vpliv, onemogočim njegovo delovanje name. Name, razumete? Ker sem se jaz bojeval proti njemu; če bi onemogočil njegovo delovanje na vse ljudi, to ne bi pomenilo nadvladati ga, temveč uničiti ga, kajti s tem bi se utvara denarja končala za vse. Toda dokazal sem vam že, da lahko katerokoli družbeno utvaro skupaj z drugimi utvarami ‘uniči’ zgolj družbena revolucija ob padcu buržoazne družbe.
Kako naj se torej povzdignem nad moč denarja? Najpreprosteje bi bilo, če bi se umaknil področju njegovega vpliva, torej civilizaciji; odšel na deželo, jedel koreninice in pil vodo iz izvirov; hodil gol in živel kot žival. Vendar to /…/ ne bi bil boj, temveč beg. /…/ Kako uteči njegovemu vplivu in tiraniji, ne da bi se mu izognili? Pot je bila samo ena – pridobiti si ga, pridobiti si ga v zadostni količini, da ne čutimo več njegovega vpliva; in kolikor več bi si ga pridobil, toliko svobodnejši bi bil glede njegovega vpliva. Šele ko sem to jasno videl, z vso močjo svojega anarhističnega in vso logiko bistroumnega prepričanja, sem vstopil v zdajšnje – trgovsko in bankirsko, dragi prijatelj – obdobje svojega anarhizma /…/
Ni mi bilo mar, kako – priznam vam, dragi prijatelj, da se nisem menil za načine, uporabil sem vse, kar se je dalo – monopol, finančni sofizem, celo nelegalno konkurenco. Kaj? Bojeval naj bi se proti družbenim utvaram, nemoralnim in protinaravnim, pri tem pa gledal na načine? Delal sem za svobodo, pa naj bi pazil, s kakšnim orožjem bi se bojeval proti tiraniji?”

Po protestiranju pripovedovalca:
“Ne, dragi moj, motite se. Nisem vzpostavil tiranije. Tiranija, ki bi se lahko rodila iz mojih dejanj, s katerimi sem se bojeval proti družbenim utvaram, je tiranija, ki ne izhaja iz mene, in je potemtakem nisem ustvaril jaz. Je v družbenih razmerah, ki se jim nisem pridružil. Ta tiranija je prava tiranija družbenih utvar: jaz pa družbenih utvar nisem mogel uničiti. /…/ Ne gre za to, da ne vzpostavimo tiranije: gre za to, da ne vzpostavimo nove tiranije, tiranije, ki je prej ni bilo. /…/ Ne, dragi prijatelj, ustvarjal sem samo svobodo. Osvobodil sem enega. Sebe.”

Vendar tega ni, kakor sam razlikuje, dosegel prek inteligence, temveč prek akcije:
“Kako lahko sam sodelujem v pripravah človeštva na svobodno družbo? Izbrati moram enega od dveh procesov, ki sta na voljo /…/ posredno delovanje oziroma propaganda in neposredno delovanje kakršnekoli vrste.
Najprej sem pomislil na posredno delovanje, torej na propagando. /…/ Takoj sem videl, da to ne bo šlo. Nisem govornik in ne pisatelj. Hočem reči: seveda sem sposoben govoriti v javnosti, če je treba, sposoben sem napisati tudi časopisni članek; toda hotel sem si priti na jasno o tem, ali moje naravne danosti kažejo na to, da bom, če se bom osredotočil na posredno delovanje v enem ali drugem smislu ali obeh, lahko dosegel bolj pozitivne rezultate, kakor če bi svoje napore usmeril v katerokoli drugo smer. Toda delovanje vedno prinaša več kot propaganda, razen pri tistih posameznikih, ki jih narava zaznamuje izključno kot propagandiste – velike govornike, ki so sposobni naelektriti množice in jih potegniti za seboj, ali velike pisatelje, ki so sposobni fascinirati in prepričati z močjo svojih knjig. Ne zdi se mi, da sem prevzeten, toda če že sem, mi nekaj ne dá, da bi se hvalil z lastnostmi, ki jih nimam. /…/ Zato sem opustil misel na posredno delovanje, ki bi bila možna pot mojega anarhističnega delovanja. Po logiki izločanja sem bil prisiljen izbrati neposredno delovanje, oziroma vse svoje napore udejanjiti v vsakdanjem, resničnem življenju. Ne inteligenca, temveč akcija. Zelo dobro. Pa naj bo tako.”

Golobič bi se moral znebiti Ultre? Če je slediti Pessoi, bi se moral znebiti Zaresa.

  1. v prevodu Mojce Medvedšek v Fernando Pessoa: Psihotipija (Izbrano delo), 2007, zbirka Kondor, MK(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Brez komentarjev »