ekscest

We love movies and would never hurt one.

Arhiv za Avgust 2010

Vaja dela mojstra Juda

Objavil ekscest dne 25.08.2010

YouTube slika preogleda Pri poslednji večerji se razdelijo dramske vloge, slišati in videti je kot prvo skupno branje teksta. Pisec drame in režiser se določi za glavnega igralca:
»Mene bodo križali.«
Nato pridejo na vrsto karakterne vloge:
»Evo, pomočim grižljaj v vino in tisti, ki mu ga izročim, me bo izdal.«
Juda pogoltne, zadrhti in pokaže nase kakor Caravaggiov Matej:
»Saj menda nisem jaz?«
Zvezda/dramatik/režiser pilatovsko izrabi priložnost:
»Ti si rekel!« oziroma, s pravim naglasom: »You said it!«

***

At the last supper the roles are being assigned, it sounds and looks like the first joint reading of a text. The author of the play slash director takes the leading part:
“I am the one to be crucified.”
Then it’s time for the supporting roles:
“Look, I dip this bread into the bowl and the one I give it to is going to betray me.”
Judah swallows, shivers and points a finger to himself like Caravaggio’s Matthew:
“Surely not I?”
The star slash dramatist slash director uses the opportunity like Pontius Pilate:
“You said it!”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | 2 komentarjev »

Soundcamp

Objavil ekscest dne 14.08.2010

Za Jukija, ker se vsake toliko spomni.

YouTube slika preogleda

“Na celotnem zemeljskem prostoru in prvič, odkar so bili izumljeni prvi instrumenti, je postala uporaba glasbe polna pomena in polna odvratnosti. Ob nenadoma brezmejnem razširjanju po izumu elektrike in množenju njene tehnologije je postala nekaj nenehnega, kar noč in dan napada na trgovskih ulicah mestnih središč, v veleblagovnicah, pasažah, supermarketih, knjigarnah, podružnicah tujih bank, kjer se dviga denar, celo v kopališčih, celo na plažah, v zasebnih stanovanjih, restavracijah, taksijih, v metroju, na letališčih.
Celo v letalih med vzletanjem in pristajanjem.
*
Celo v taboriščih smrti.
/…/
Slišati in biti poslušen.
Ko je Primo Levi prvič slišal pihalno godbo, ki je na vhodu v taborišče igrala Rosamundo, je le stežka zadušil živčni smeh, ki ga je popadel. Tedaj so se pred njegovimi očmi prikazali bataljoni, ki so se v taborišče vračali z nenavadno hojo: pomikali so se v vrstah po pet in pet, skorajda togi, z napetimi vratovi, kakor ljudje, narejeni iz lesa, in glasba je privzdigovala noge in tisoče in tisoče lesenih cokel ter krčila telesa kakor telesa robotov.
Ljudje so bili tako zelo brez moči, da so nožne mišice proti njihovi volji poslušno sledile moči, vsebovani v ritmih, ki jih je vsiljevala taboriščna glasba in ki jim je dirigiral Simon Laks.
*
Primo Levi je glasbo imenoval peklenska.
Čeprav podobe zanj niso bile običajne, je Primo Levi zapisal: Njihove duše so mrtve in naprej jih kakor suho listje potiska glasba, ki nadomešča njihovo voljo.
/…/
Leta 1943 je na božični večer v taborišču Auschwitz komandant Schwarzhuber lagerskim glasbenikom ukazal, naj gredo bolnicam iz ženske bolnišnice igrat nemške in poljske božične pesmi.
Simon Laks in njegovi glasbeniki so se napotili v žensko bolnišnico.
Sprva je vse ženske, še posebej Poljakinje, popadel jok, iz katerega se je nato izoblikovalo ihtenje, ki je bilo blagozvočnejše od glasbe.
Nato so solzam sledili kriki. Bolnice so kričale: Nehajte! Nehajte! Poberite se! Izginite! Pustite nas, da v miru crknemo!
Naključje je hotelo, da je Simon Laks edini med glasbeniki razumel smisel poljskih besed, ki so jih tulile bolne ženske. Glasbeniki so pogledali Simona Laksa, ki jim je pomignil. In umaknili so se.
Simon Laks pravi, da dotlej ni nikoli pomislil, da bi glasba lahko povzročila tolikšno bolečino.”1

Morda edina sprememba: glasbe ni več, ostal je zvok.

  1. Pascal Quignard: Sovraštvo do glasbe; prevod: Suzana Koncut(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Brez komentarjev »