ekscest

Bratstvo se nadaljuje. Očitno je pivsko.

Nostalgija po “Država, to sem LDS” de Luks. Nekoč je bil Mobitel.

Pivnica v času med obema vojnama. Zakajen lokal, brutusi za mizami, na privzdignjenem prostoru – kot nekakšnem odru – stoji temna postava in nerazumljivo bruha iz sebe, v jeziku, ki še najbolj spominja na nemščino, tisto, ki jo je izvajal neki brkati komik, jeziku, osrediščenem okoli izrazov »sauerkraut« ali »juden«. Pogled se giblje med mizami, tipi strmijo v govorca, ki se čedalje bolj razvnema, čedalje gromkeje govori, vedno več srda in sline leti iz njega, tudi poslušalci niso neprizadeti, kimajo z glavo in nagibajo pivo v požiralnike. V trenutku, ko se retorik že bliža klimaksu, v bližnjem planu eden izmed bratcev ravno odloži steklenico in se zagleda vanjo, prehod na drugo mizo, kjer se zgodi enako, in tako naprej. Nazaj h govorniku, ki izvaja odločilno, vratolomno točko govora in ko je že tik pred koncem, ko se zdi, da se bo z vseh kotov in krajev pivnice usul preznani vzklik, se zasliši skandiranje: »Laško, Laško, Laško!«

Pir pa bo mir.
Pir pa bo sprava.