ekscest

We love movies and would never hurt one.

Adijevo posvetilo Crniju

Objavil ekscest, dne 12.05.2007

ekscest obelodanja poslanico, ki jo je v počastitev 30. aprila in 1. maja narekoval1 Adi Schickel Gruber. Nekolikšen časovni zamik je najverjetneje pripisati njegovi averziji do aktualizmov.

Ekskluzivnost je bila ekscestu blagovoljena pod enim samim, a nepreklicnim pogojem: posvečena mora biti Schickel Gruberjevemu soborcu in somišljeniku Marku Crnkoviču.2

Adi, zapoj:

“V kletnem stanovanju z dvema zadušljivama sobama živi sedemčlanska delavska družina. Med petimi otroci je tudi deček, ki ima, predpostavimo, tri leta. To je starost, pri kateri se v zavest otroka zapisujejo prvi vtisi. Talentirane osebe obdržijo sledi spomina iz tega obdobja do pozne starosti. Sama ozkost in prenatrpanost sobe ne omogoča ugodnih razmer. Zelo pogosto bo zaradi tega prišlo do prepiranja in kreganja. V takšnih okoliščinah ljudje ne živijo drug ob drugem, temveč pritiskajo drug na drugega. Vsak prepir, naj bo še tako malenkosten, ki ga je v večjem stanovanju mogoče umiriti z blago segregacijo in tako razrešiti, tukaj vodi do sovražnega prerekanja brez konca. Med otroki je to seveda še znosno; v takšnih okoliščinah se vedno bojujejo ter med seboj to hitro in popolnoma pozabijo. Toda če se ta boj nadaljuje med staršema, in to vsak dan v oblikah, ki zaradi vulgarnosti ne izpustijo prav ničesar, potem, čeprav zelo postopno, morajo rezultati takšnih vidnih napotkov naposled pustiti sledi tudi na otrocih. Če bo to vzajemno prepiranje prevzelo obliko očetovih nasilnih napadov na mater, pijanih pretepanj, bodo otroci nedvomno pridobili značaj, kakršnega si tisti, ki ne pozna takšnega okolja, težko predstavlja. Pri šestih letih usmiljenja vreden fant sluti obstoj stvari, ki celo odraslega ne navdajajo z ničimer drugim kot grozo. Moralno zastrupljen, fizično zanemarjen, mladi državljan odide v javno šolo. Po velikanski bitki se morda nauči brati in pisati, toda to je tudi vse. Da bi delal domačo nalogo, ne pride v poštev. Nasprotno, ravno mama in oče, celo v prisotnosti otrok, govorita o njegovem učitelju in šoli z besedami, ki jih ni primerno ponavljati, in raje preklinjata pred otroškimi obrazi, namesto da bi potomce dala čez kolena in jih naučila malce razuma. Tudi vse druge reči, ki jih mali tovariš sliši doma, ne stremijo k temu, da bi povečale njegovo spoštovanje do dragega sočloveka. Nič dobrega ne ostane od človečnosti, ni institucije, ki ne bi bila napadena, od učitelja do predsednika vlade, naj gre za vprašanje vere ali morale kot take, države ali družbe, vse je isto, vse se sramoti z najbolj obscenimi izrazi in je zvlečeno v umazanijo najbolj prostaških nazorov. Ko pri štirinajstih letih dečka odpustijo iz šole, je težko povedati, kaj je močnejše v njem: njegova neverjetna neumnost, kar se tiče njegovega resničnega znanja in sposobnosti, ali razjedljiva prevzetnost njegovega vedenja, kombinirana z nemoralnostjo – celo pri njegovih letih –, ki bi vaše lase dvignila pokonci.
Kakšen položaj lahko takšen človek – ki mu je že zdaj komaj kaj sveto, ki ni srečal nobene veličine ter zato sluti in pozna vso umazanijo bivanja – zasede v življenju, v katerega vstopa?
Triletni otrok je postal petnajstletni sovražnik sleherne avtoritete. Doslej ni razen nesnage in umazanije ta mladi mož videl nič, kar bi ga navdihnilo s kakršnimkoli zanosom.
Toda šele zdaj vstopa v resnično univerzo svoje eksistence.
Zdaj začenja isto življenje, ki ga je vsa svoja otroška leta gledal, kako ga živi njegov oče. Potika se po uličnih vogalih in lokalih, se vrača domov Bog ve kdaj; in za spremembo vsake toliko časa pretepe zlomljeno bitje, ki je bila nekoč njegova mati, psuje Boga in svet, prej ali slej ga obsodijo določenega prestopka ter pošljejo v poboljševalnico.
Tam prejme svoje poslednje loščenje.
In potem so dragi buržujski tovariši povsem osupli nad pomanjkanjem nacionalnega zanosa v tem mladem državljanu.
Dan za dnem gledajo, kako televizija in kino, pogrošna literatura in rumeni tisk v vedrih zlivajo strup na ljudi in se potem čudijo nad nizko moralno vsebino, nad nacionalno brezbrižnostjo ljudskih množic. Kot da bi zanič filmi, rumeni tisk in podobno govno lahko priskrbeli temelje znanja o veličini naše domovine! – namesto da bi to počelo že najbolj zgodnje izobraževanje posameznika.”

Na dočakanje otroka-vzora-državljana.3

YouTube slika preogleda
  1. Narekovanje je bilo večji del podobno narekanju.(back)
  2. “Enkrat ko sem se sprehajal po središču mesta, sem nenadoma naletel na prikazen na črnem kolesu in v belih supergah. Je to Crni, je bila moja prva misel.”(back)
  3. Danton [1983, Andrzej Wajda](back)
  • Share/Bookmark

7 odgovorov v “Adijevo posvetilo Crniju”

  1. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    No, kaj je hotel avtor povedat?

  2. Dajana Dajana pravi:

    Vau.

  3. Dajana Dajana pravi:

    Ups. A lahko jaz odgovorim? Mogoče to, kar so odgovarjali na Večeru, na Siolu pa niso upali: http://www.vecer.com/blog/NOVA%20DOBA/id14594

  4. ekscest pravi:

    Kaj je hotel avtor povedat?
    Ko od tako rekoč intelektualni ostane tabloid …

  5. Olaf pravi:

    Zdaj pa dovolj,
    marš domov,
    če ne bo šiba pela!

  6. ekscest pravi:

    Dajani:
    Populizmu ne kaže laskati z očitkom, da prezira večino.
    Olafu:
    Les si, v les se povrneš.

  7. Why feed the world, let the world feed us « Mr. Mojo pravi:

    [...] reševanja vprašanja svetovne lakote. Rešitev je več. Vse so izvedljive. Zanimivo je, da sta Adi in Sarah navidezno na nasprotnih bregovih, vendar, kadar gre zares, sta pa očitno pripravljena [...]

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !