ekscest

We love movies and would never hurt one.

Piran zoper sonce

Objavil ekscest dne 27.10.2010

Po ljubljanskem bossmanu je svojega dobil še Piran. Tokrat dobesedno: Peter Bossman.
YouTube slika preogleda

Janez Belina analogije (Primorci in Zamorc, ki je na tem, da DELA) gor ali dol, kar je bolj resno od smrti, je slogan kampanje:
“Skupaj. Proti soncu.”
Župan in mesto, ki sta se odločila strmoglaviti sonce. Resda se ta kot paparac vsiljiva zvezda vsak dan potopi v morje, a menda je bilo ocenjeno, da to ni dovolj. Kaj je to sončni kra(l)j v primerjavi s protisončnim?

Podrobnosti udejanjanja tega neverjetnega načrta še niso znane, a ne gre dvomiti, da nekomu s takim priimkom ne bi uspelo vse, kar si zamisli. Morda kaj več od tega ne bomo nikoli izvedeli, preprosto se bo zgodilo – čez noč, in noč bo potem v Piranu tudi ostala. Duh razglednic, ki pošiljajo pozdrave by night, bo oživljen in ovekovečen hkrati.

Piran in dark forever, or at least indefinitely.1

Kaj bo s teranom, soljo, olivami, kakiji, celotno floro in favno … kopanjem? Šjor Stipe svetuje:
http://www.dailymotion.com/videoxcxc1i

  1. Foto: U. Trnkoczy(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Tagi: , , , | 2 komentarjev »

Kategorični imperator

Objavil ekscest dne 23.10.2010

“Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje.”1

  1. Immanuel Kant: Kritika praktičnega uma; zbirka Analecta, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2003; prevod: Rado Riha(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v ljubljanisms | Tagi: , | 3 komentarjev »

Ptičja kletka

Objavil ekscest dne 20.10.2010

Nekoč je GG dejal za JJ: “Če zmaga, bodo še lastovke letele v vojaških formacijah.”

Vasica se lahko napolni in je potem potrebna večja kletka.

Aristofanovi ptiči1 uzurpirajo oblake in nebo, ustanovijo zračno državo, se postavijo kakor cariniki med bogove in ljudi.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor2.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Ko razglasijo ustanovitev ptičjega polisa, to storijo prek “sladko pojočega” slavčka3, katerega glas seže do Olimpa. Pisthetairos zatrdi, da so ptiči ljudem kraljevali že pred bogovi in v dokaz navede številne mitomite.

Oportunisti z vseh vetrov se zgrinjajo, da bi se pridružili ptičji stvari, med drugim Izprijen sin: “Posebno pa mi je to všeč, da ptič sme svojega očeta gristi in daviti.”

V ptičjih vrstah se odvijajo tudi čistke:
“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Auspicium, 1. ptičjegledje, 2. znamenje, 3. pravice ptičjegledja, 4. vrhovno poveljstvo, ~ vodstvo, 5. moč, pravica, oblast, 6. začetek

  1. v prevodu Frana Bradača(back)
  2. “Nebo ni mistika, ampak je PROSTOR.”(back)
  3. “Ali ljudje slavčka tako občudujejo zato, ker vedno poje isto pesem?” se vpraša Robert Bresson.(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Tagi: , , , | 1 komentar »

Dela. Zbrana

Objavil ekscest dne 10.10.2010

Justin Sodja, predstavnik Društva teoretikov zarote, komajda še najde motivacijo, da bi spregovoril:
“Novi stari, pravzaprav, novi še novejši  župan je gotovo najboljša rešitev za večino. Te večine me je na smrt strah.”

DELA? Ja, sploh kolikor potegne na ZBRANA.

“Tako je na zasebnih knjižnicah, v katerih prevladujejo zbrana dela, hitro nekaj banavzarskega. Potreba po popolnosti, povsem legitimna nasproti tistim izdajam, v katerih si kak filolog lasti odločati o tem, kaj je pri kakšnem avtorju trajno in kaj ne, se preveč zlahka povezuje z instinktom po posedovanju, s težnjo po kopičenju knjig, ki jih odtujuje izkušnji, ki se – in sicer po zaslugi njihovega uničenja – vtiskuje v posamezne knjige. Takšne kolone zbranih del niso le bahaške, temveč njihova gladka harmonija neupravičeno taji usodo, ki jo knjigam pripisuje latinski pregovor1 in ki jo od vsega mrtvega le one delijo z živim. Enoviti in največkrat mnogo preveč ohranjeni bloki delujejo, kot da bi vsi nastali naenkrat, brez zgodovine ali, kot se glasi ustrezna nemška beseda schlagartig (bliskovito), domala tako kot tista Potemkinova knjižnica, ki sem jo našel v vili stare ameriške družine v državi Maine, ki je bila kot depandansa priključena nekemu hotelu. Kazala mi je vse mogoče naslove: Kino Šiška, Center Stožice, Kavalir, Šmartinski park, Breg, Trnovska plaža, Mesarski most, Wolfova, Center starejših Trnovo, Severni mestni park, Žitni most, Špica …; ko sem popustil skušnjavi in segel po njih, je ves sijaj polagoma izginil, same kulise. Prave so tiste knjige, ki so poškodovane, zdelane, ki so morale trpeti. Upajmo, da vandali ne bodo odkrili še tega in ne bodo s svojimi bleščeče novimi zalogami ravnali tako kot prebrisani restavratorji, ki steklenice, napolnjene s ponarejenim alžirskim rdečim vinom, prevlečejo s sintetičnim prahom.”2

  1. Habent sua fata libelli.(back)
  2. Theodor W. Adorno: Bibliografske muhe; prevod: Tomo Virk; v Beležke o literaturi, 1999, Cankarjeva založba(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v justin sodja, ljubljanisms | Tagi: , | Brez komentarjev »

Terminal Slovenia

Objavil ekscest dne 7.10.2010

YouTube slika preogleda

“A few years ago, one of my friends had the idea of living for a whole month in an international airport, without ever leaving it (unless, all international airports being by definition identical, to catch a plane that would have taken him to another international airport). To my knowledge, he has never realized this project, but it’s hard to see what, objectively, there might be to prevent him. The activities essential to life, and most social activities, can be carried out without difficulty within the confines of an international airport: there are deep armchairs and bench seats that aren’t too uncomfortable, and often restrooms even, in which passengers in transit can take a nap. You’ve got toilets, baths and showers, and often saunas and Turkish baths. You’ve got hairdressers, pedicurists, nurses, masseurs and physiotherapists, bootblacks, dry cleaners who are equally happy to mend heels and make duplicate keys, watchmakers and opticians. You’ve got restaurants, bars and cafeterias, leather shops and perfumeries, florists, bookshops, record shops, tobacconists and sweet shops, shops selling pens and photographers. You’ve got food shops, cinemas, a post office, flying secretarial services and, naturally, a whole host of banks (since it’s practically impossible, in this day and age, to live without having dealings with a bank.)

The interest of such an undertaking would lie above all in its exoticism: a displacement, more apparent than real, of our habits and rhythms, and minor problems of adaptation. It would quite soon become tedious no doubt. All told, it would be too easy and, as a consequence, not very testing. Seen in this light, an airport is no more than a sort of a shopping mall, a simulated urban neighbourhood. Give or take a few things, it offers the same benefits as a hotel. So we could hardly draw any practical conclusion from such an undertaking, by way of either subversion or acclimatization. At most, we might use it as the subject-matter for a piece of reportage, or as the point of departure for an umpteenth comic screenplay.”1

Ne gre pozabiti, da je bilo sprva predvideno, da glavni protagonist Terminala prihaja iz Slovenije. Koliko bolj doma bi se počutil šele tedaj.

  1. Georges Perec: The Apartment (2), from Species of Spaces(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Tagi: , | 1 komentar »

Pink Punk

Objavil ekscest dne 5.10.2010

Pinkponk med Pickom in Packom.
Dežela, ki ji vladata pink in punk.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Objavljeno v aporizmi | Tagi: | 1 komentar »

Ultra anarhizem

Objavil ekscest dne 3.10.2010

YouTube slika preogleda

V Pessoovi zgodbi Bankir anarhist1 pripovedovalec naleti na “bankirja, velikega trgovca in uglednega monopolista”, ki zase zatrdi, da je anarhist, in postavi, da mora v dobi priprave na socialno revolucijo vsak delovati v prid tega cilja, toda ločeno, kajti le “če delujemo ločeno, ne moremo na noben način ustvariti nove tiranije”. Bankir je bil nekoč član anarhistične propagandne skupine, a po nekaj mesecih z grozo ugotovil, da je “majhna skupina iskrenih ljudi /…/ uresničila le eno pozitivno in konkretno stvar – ustanovitev medsebojne tiranije.”

Področje boja določi tako:
“‘Boj’ namreč ni v članih buržoazne družbe, temveč v skupku družbenih utopij, v katere je ta družba privolila. Družbene utvare niso ljudje, na katere bi lahko streljali … Razumete?

“Tiranija je povezana z družbenimi utvarami in ne z ljudmi, ki jo poosebljajo. /…/ Uničite vse kapitaliste tega sveta, ne da bi uničili kapital … Že naslednjega dne bo kapital v rokah drugih prek teh drugih še vedno izvajal tiranijo.”

Mar se pri tem ne gre spomniti Dnevnikovega intervjuja z Gregorjem Golobičem:
“Ponavljam, da o imenih ne govorim. Ljudje s svojimi imeni vred so znotraj tega dogajanja zgolj pogrešljiva epizoda. Z menoj, Pahorjem ali Janšo vred. Ne gre za imena.”

“Kapital – ne glede na udarce, ki jih je zadala recesija, in ne glede na menjave akterjev – ohranja in celo povečuje silo, s katero si želi podrediti medije in prirediti politiko, obvladovati vse.”

Bankir anarhist:
“Najpomembnejša utvara, vsaj našega časa, je denar. Kako si podrediti denar oziroma, natančneje rečeno, moč ali tiranijo denarja? Tako, da se osvobodim njegovega vpliva, njegove moči, se pri tem dvignem nad njegov vpliv, onemogočim njegovo delovanje name. Name, razumete? Ker sem se jaz bojeval proti njemu; če bi onemogočil njegovo delovanje na vse ljudi, to ne bi pomenilo nadvladati ga, temveč uničiti ga, kajti s tem bi se utvara denarja končala za vse. Toda dokazal sem vam že, da lahko katerokoli družbeno utvaro skupaj z drugimi utvarami ‘uniči’ zgolj družbena revolucija ob padcu buržoazne družbe.
Kako naj se torej povzdignem nad moč denarja? Najpreprosteje bi bilo, če bi se umaknil področju njegovega vpliva, torej civilizaciji; odšel na deželo, jedel koreninice in pil vodo iz izvirov; hodil gol in živel kot žival. Vendar to /…/ ne bi bil boj, temveč beg. /…/ Kako uteči njegovemu vplivu in tiraniji, ne da bi se mu izognili? Pot je bila samo ena – pridobiti si ga, pridobiti si ga v zadostni količini, da ne čutimo več njegovega vpliva; in kolikor več bi si ga pridobil, toliko svobodnejši bi bil glede njegovega vpliva. Šele ko sem to jasno videl, z vso močjo svojega anarhističnega in vso logiko bistroumnega prepričanja, sem vstopil v zdajšnje – trgovsko in bankirsko, dragi prijatelj – obdobje svojega anarhizma /…/
Ni mi bilo mar, kako – priznam vam, dragi prijatelj, da se nisem menil za načine, uporabil sem vse, kar se je dalo – monopol, finančni sofizem, celo nelegalno konkurenco. Kaj? Bojeval naj bi se proti družbenim utvaram, nemoralnim in protinaravnim, pri tem pa gledal na načine? Delal sem za svobodo, pa naj bi pazil, s kakšnim orožjem bi se bojeval proti tiraniji?”

Po protestiranju pripovedovalca:
“Ne, dragi moj, motite se. Nisem vzpostavil tiranije. Tiranija, ki bi se lahko rodila iz mojih dejanj, s katerimi sem se bojeval proti družbenim utvaram, je tiranija, ki ne izhaja iz mene, in je potemtakem nisem ustvaril jaz. Je v družbenih razmerah, ki se jim nisem pridružil. Ta tiranija je prava tiranija družbenih utvar: jaz pa družbenih utvar nisem mogel uničiti. /…/ Ne gre za to, da ne vzpostavimo tiranije: gre za to, da ne vzpostavimo nove tiranije, tiranije, ki je prej ni bilo. /…/ Ne, dragi prijatelj, ustvarjal sem samo svobodo. Osvobodil sem enega. Sebe.”

Vendar tega ni, kakor sam razlikuje, dosegel prek inteligence, temveč prek akcije:
“Kako lahko sam sodelujem v pripravah človeštva na svobodno družbo? Izbrati moram enega od dveh procesov, ki sta na voljo /…/ posredno delovanje oziroma propaganda in neposredno delovanje kakršnekoli vrste.
Najprej sem pomislil na posredno delovanje, torej na propagando. /…/ Takoj sem videl, da to ne bo šlo. Nisem govornik in ne pisatelj. Hočem reči: seveda sem sposoben govoriti v javnosti, če je treba, sposoben sem napisati tudi časopisni članek; toda hotel sem si priti na jasno o tem, ali moje naravne danosti kažejo na to, da bom, če se bom osredotočil na posredno delovanje v enem ali drugem smislu ali obeh, lahko dosegel bolj pozitivne rezultate, kakor če bi svoje napore usmeril v katerokoli drugo smer. Toda delovanje vedno prinaša več kot propaganda, razen pri tistih posameznikih, ki jih narava zaznamuje izključno kot propagandiste – velike govornike, ki so sposobni naelektriti množice in jih potegniti za seboj, ali velike pisatelje, ki so sposobni fascinirati in prepričati z močjo svojih knjig. Ne zdi se mi, da sem prevzeten, toda če že sem, mi nekaj ne dá, da bi se hvalil z lastnostmi, ki jih nimam. /…/ Zato sem opustil misel na posredno delovanje, ki bi bila možna pot mojega anarhističnega delovanja. Po logiki izločanja sem bil prisiljen izbrati neposredno delovanje, oziroma vse svoje napore udejanjiti v vsakdanjem, resničnem življenju. Ne inteligenca, temveč akcija. Zelo dobro. Pa naj bo tako.”

Golobič bi se moral znebiti Ultre? Če je slediti Pessoi, bi se moral znebiti Zaresa.

  1. v prevodu Mojce Medvedšek v Fernando Pessoa: Psihotipija (Izbrano delo), 2007, zbirka Kondor, MK(back)
  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Tagi: , , , | Brez komentarjev »

Zoki dela, dila, lalala

Objavil ekscest dne 27.09.2010


Kaj je bilo že rečeno za L. A.? Da je predmestje brez mesta? Gradbišče LAibach je dobilo Haussmanna, kakršen mu gre.
Več na smetnjaku.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v ljubljanisms | Tagi: , | Brez komentarjev »

Bates meets Barthes

Objavil ekscest dne 24.09.2010

YouTube slika preogledaRoland Barthes after the death of his mother:
“Around 6 P.M.: the apartment is warm, clean, well lit, pleasant. I make it that way, energetically, devotedly (enjoying it bitterly): henceforth and forever I am my own mother.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v trivium | Tagi: , , | Brez komentarjev »

Vaja dela mojstra Juda

Objavil ekscest dne 25.08.2010

YouTube slika preogleda Pri poslednji večerji se razdelijo dramske vloge, slišati in videti je kot prvo skupno branje teksta. Pisec drame in režiser se določi za glavnega igralca:
»Mene bodo križali.«
Nato pridejo na vrsto karakterne vloge:
»Evo, pomočim grižljaj v vino in tisti, ki mu ga izročim, me bo izdal.«
Juda pogoltne, zadrhti in pokaže nase kakor Caravaggiov Matej:
»Saj menda nisem jaz?«
Zvezda/dramatik/režiser pilatovsko izrabi priložnost:
»Ti si rekel!« oziroma, s pravim naglasom: »You said it!«

***

At the last supper the roles are being assigned, it sounds and looks like the first joint reading of a text. The author of the play slash director takes the leading part:
“I am the one to be crucified.”
Then it’s time for the supporting roles:
“Look, I dip this bread into the bowl and the one I give it to is going to betray me.”
Judah swallows, shivers and points a finger to himself like Caravaggio’s Matthew:
“Surely not I?”
The star slash dramatist slash director uses the opportunity like Pontius Pilate:
“You said it!”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v quadrivium | Tagi: , , , | 2 komentarjev »