ekscest

Kako se že konča Das Boot? S sinhrono smrtjo podmornice in kapitana Starega (Der Alte), po neizogibnem vzoru Ahaba in Moby-Dicka, ter pripovedovalcem, ki preživi, da bi povedal zgodbo.

Think again.

Videti je, kot da gre za enega najslabše zakamufliranih častnikov tretjega reicha na begu. Nadel si je brčice urednika, ki je požegnal oddajo, ter ostal v istih vodah, le iz podmorničarja se je prekvalificiral v ribiča ter zamenjal našitek na kapi.
Morda je glavni adut njegove kamuflaže dežela, v kateri se skriva.

Vseeno ne gre pozabiti: kapitan Stari je (bil) antinaci.

Bratstvo se nadaljuje. Očitno je pivsko.

Nostalgija po “Država, to sem LDS” de Luks. Nekoč je bil Mobitel.

Pivnica v času med obema vojnama. Zakajen lokal, brutusi za mizami, na privzdignjenem prostoru – kot nekakšnem odru – stoji temna postava in nerazumljivo bruha iz sebe, v jeziku, ki še najbolj spominja na nemščino, tisto, ki jo je izvajal neki brkati komik, jeziku, osrediščenem okoli izrazov »sauerkraut« ali »juden«. Pogled se giblje med mizami, tipi strmijo v govorca, ki se čedalje bolj razvnema, čedalje gromkeje govori, vedno več srda in sline leti iz njega, tudi poslušalci niso neprizadeti, kimajo z glavo in nagibajo pivo v požiralnike. V trenutku, ko se retorik že bliža klimaksu, v bližnjem planu eden izmed bratcev ravno odloži steklenico in se zagleda vanjo, prehod na drugo mizo, kjer se zgodi enako, in tako naprej. Nazaj h govorniku, ki izvaja odločilno, vratolomno točko govora in ko je že tik pred koncem, ko se zdi, da se bo z vseh kotov in krajev pivnice usul preznani vzklik, se zasliši skandiranje: »Laško, Laško, Laško!«

Pir pa bo mir.
Pir pa bo sprava.

“In the critic’s vocabulary, the word ‘precursor’ is indispensable, but it should be cleansed of all connotations of polemic or rivalry. The fact is that every writer creates his own precursors. His work modifies our conception of the past, as it will modify the future.”¹

Daft Punk created the pop science of Carl Sagan as mediated through John Boswell.
Yes, dear Mr. Mojo, auto-tune is a time machine.

I. Coleridge imagines: “If a man could pass through Paradise in a dream, and have a flower presented to him as a pledge that his soul had really been there, and if he found that flower in his hand when he awoke –Ay!– and what then!”

II. Borges writes about Henry James’ unfinished/unfinishable novel that he has not read: “In The Sense of the Past the nexus between the real and the imaginary (between present and past) is not a flower /…/ but an eighteenth-century portrait that mysteriously represents the protagonist. Fascinated by this canvas, he succeeds in going back to the day when it was painted. Among the persons he meets, he finds, of course, the artist, who paints him with fear and aversion, having sensed something unusual and anomalous in those future features. James thus creates an incomparable regressus in infinitum when his hero Ralph Pendrel returns to the eighteenth century because he is fascinated by an old portrait, but Pendrel needs to have returned to the eighteenth century for that portrait to exist. The cause follows the effect, or the reason for the journey is a consequence of the journey.”

III. James Cameron’s The Terminator: Kyle Reese is a human resistance fighter sent from post-apocalyptic 2029 to 1984 Los Angeles.
Mission #1: prevent cyborg assasin from killing Sarah Connor.
Mission #2: impregnate Sarah Connor with a son who will be a man that sent him to the past.

The reason for the journey is a consequence of the journey. Odysseys. ekscest’s own: 1977-2001-2010.

1. Jorge Luis Borges: Kafka and His Precursors(back)

“A man, running along the street, stumbles and falls; the passers-by burst out laughing. They would not laugh at him, I imagine, could they suppose that the whim had suddenly seized him to sit down on the ground. They laugh because his sitting down is involuntary.
Consequently, it is not his sudden change of attitude that raises a laugh, but rather the involuntary element in this change,–his clumsiness, in fact. Perhaps there was a stone on the road. He should have altered his pace or avoided the obstacle. Instead of that, through lack of elasticity, through absentmindedness and a kind of physical obstinacy, as a result, in fact, of rigidity or of momentum, the muscles continued to perform the same movement when the circumstances of the case called for something else. That is the reason of the man’s fall, and also of the people’s laughter.”¹

When one morning a man non involuntary sits - or even lies - down, no one is laughing no more.

http://www.vimeo.com/5420333

***

“Nekdo, ki je tekel po ulici, se spotakne in pade: mimoidoči se zasmejejo. Mislim, da se mu ne bi smejali, če bi mogli domnevati, da se mu je na lepem zahotelo sesti na tla. Smejejo se temu, da se je usedel nehote. Ne smejejo se torej temu, da je naglo spremenil položaj, temveč se smejejo nehotenosti te spremembe, nespretnosti. Mogoče se je na njegovi poti znašel kamen, treba bi bilo drugače stopiti ali obiti oviro. Zaradi premajhne gibčnosti, zaradi raztresenosti ali vztrajnosti telesa, zaradi togosti ali pridobljene hitrosti so mišice še naprej opravljale enako gibanje, ko so okoliščine terjale nekaj drugega. Zato je človek padel in temu se mimoidoči smejejo.”

Ko se nekega jutra nekdo ne nehote usede, celo uleže na tla, ni več nikomur do smeha.

1. Henri Bergson: Laughter: An Essay on the Meaning of Comic(back)

Retroavantgardna skupina Irwin leta 1992 na Rdečem trgu razgrne Malevičev Črni kvadrat.

Republikanska liga leta 2009 izda roman Predsednik ali Tako, kot je bilo. Na naslovnici je pozni Malevičev avtoportret.

Čigav bo torej Malevič? Upati gre na kompromis. Razdelili si ga bodo po obdobjih in razrezali kakor geopolitično torto.

Mickey Mouse, Michael Jackson, Francis Bacon’s Dyer with an unidentified conservator wearing white gloves, Michael Haneke’s Funny Games U.S.

Preden je beseda predana Justinu Sodji in novemu razglasu Društva teoretikov zarote, je ekscest dolžan prolog:

Zapis, ki sledi, ne želi podlegati homofobiji, temveč preizpraševati pogoje filozofije oziroma strahu pred njo.
Sosprehajalka ima prav, ko se sprašuje, zakaj se morajo pop revizionizmi tako rekoč vselej zreducirati na dovtipe okoli seksualnega (kronski primer: Tarantinova/Avaryjeva Top Guna teza), vendar si ekscest dovoli domnevati, da gre v tukajšnjem primeru za poskus, ki se ne omeji na seksualno in pop. Tudi če gre za neuspel poskus, šteje vsaj zadržek.

Vnaprej gre odpraviti še ta pulp fiction: “Zmotno je razširjeno mnenje, da so prašiči umazane živali. Če jim omogočimo primerne življenjske razmere, skrbijo prašiči za svojo čistočo bolj kot preostale domače živali. Toda če so preveč nagneteni v ogradah in nimajo dovolj ločenega prostora za spanje, krmljenje in iztrebljanje, se njihov naravni nagon za čistočo poruši.”

Konec prologa. Na potezi je Justin Sodja, v imenu Društva teoretikov zarote:

“Pipi in Melkijad. Zdaj, ko nismo več otroci, je čas za vprašanje: v kakšnem razmerju sta pravzaprav mali in veliki pujs?
Uradno sta mlajši in starejši brat. A kaj če brata zamenjamo z bratcem?
Mar ne gre za klasičen, antičen primer odnosa med učencem in učiteljem, med pedom (paisom) in erastom (erastēsom), dečkom in ljubimcem? Odnos-inštitucija, ki je skrbel za vzgojo in izobrazbo, kultivacijo.

Deleuze & Guattari uvedeta ključno besedo: ‘Prijatelj je tak lik, zanj celo trdijo, da priča o domnevnem grškem izvoru filozofije: druge civilizacije so imele Modrece, Grki pa se ponašajo s ‘prijatelji’, ki niso zgolj skromnejši modreci. Prav Grki naj bi dokončno pokopali Modreca in ga nadomestili s filozofi, s prijatelji modrosti, tistimi, ki iščejo modrost, a je formalno ne posedujejo. Vendar naj ne bi šlo zgolj za razliko v stopnji, kot na kakšni lestvici, med filozofom in modrecem: stari modrec, ki prihaja z Vzhoda, naj bi mislil s Podobo, medtem ko naj bi filozof iznajdeval in mislil Pojem. /…/ Kaj pomeni prijatelj, ko postane pojmovni lik ali pogoj za delo mišljenja? Pravzaprav ljubimec, kaj če gre prej za ljubimca?’

Pipi in Melkijad sta takšna prijatelja in takšna ljubimca. Mali velikega na začetku vselej povpraša po pojmu. Veliki je daleč od tega, da bi posedoval vednost, ta je, kot se spodobi, le približna, in pogostokrat jo izsilijo šele vztrajno vsiljiva vprašanja malega.

Nato odpujsata domov.”

Tako si Koolhaasov AMO zamišlja zastavo EU. Bar koda, ki se širi v skladu s širjenjem Unije. Nove članice, novi barvni trakovi.

Ni mogoče reči, da upodobitev ni adekvatna. Evropska unija je vendarle naslednica Evropske gospodarske skupnosti.

Koper je morda najbolj EU mesto v Sloveniji. V njem sta nakupovalno središče in zapor del istega kompleksa.

Če je realnost cinična, je iskrenost oblika cinizma.

Oh, the antivegetative, antivegetarian bias of Aristotle’s ethics.

“Of the irrational element one division seems to be widely distributed, and vegetative in its nature, I mean that which causes nutrition and growth; for it is this kind of power of the soul that one must assign to all nurslings and to embryos, and this same power to fullgrown creatures; this is more reasonable than to assign some different power to them. Now the excellence of this seems to be common to all species and not specifically human; for this part or faculty seems to function most in sleep, while goodness and badness are least manifest in sleep (whence comes the saying that the happy are not better off than the wretched for half their lives; and this happens naturally enough, since sleep is an inactivity of the soul in that respect in which it is called good or bad), unless perhaps to a small extent some of the movements actually penetrate to the soul, and in this respect the dreams of good men are better than those of ordinary people. Enough of this subject, however; let us leave the nutritive faculty alone, since it has by its nature no share in human excellence.”

***

“Nerazumski del duše se odraža v dvojem: po eni strani v tem, kar je splošno in vegetativne narave, hočem reči, kar je vzrok hranjenja in rasti. To sposobnost lahko zasledimo v vseh hranjenih bitjih, tako v embrionalnem kot v zrelem stadiju, in sicer verjetneje kot katero koli drugo lastnost. Ta sposobnost je skupna vsem bitjem in ni specifično človeška. Zdi se, da je ta del duše in ta sposobnost najbolj dejavna v spanju, torej ravno tedaj, ko je najteže razločevati dobrega človeka od slabega. Zato tudi pravijo, da se pol življenja srečneži v ničemer ne razlikujejo od nesrečnežev; in ta trditev je utemeljena, saj spanje pomeni popolno nedejavnost duše, namreč nedejavnost duše, kolikor je le-ta lahko plemenita ali slaba. Edini razloček je v tem, da nekatera dejanja vendarle vplivajo tudi na spanje, in da so zato sanje plemenitih ljudi lepše kot sanje povprečnežev. Toda dovolj o tem! Pustimo vegetativno stran duše, ki ni deležna človeške vrline!”